Miselnost - Ključni koncepti za srečno življenje
By Lan Vuga
Želim te povabiti na razmislek o življenju, sreči, ciljih in uspehih
Zakaj delaš to kar delaš?
Kaj bi rad dosegel?
Kakšni so tvoji cilji?
Zakaj ravno to?
Se dovolj pogosto vprašamo, kam vse to vodi?
Ali je lestev po kateri plezamo, naslonjena na pravi zid?
Cilji
Cilji so super. Moramo jih imeti.
Dajejo nam smer, nas motivirajo, potiskajo naprej.
Iz dneva v dan rastemo in postajamo boljši.
A cilji nas lahko tudi posrkajo vase.
Toliko, da ne vidimo nič drugega. Nas zaslepijo.
Mislimo, da kar delamo sedaj bo prineslo dobrobit v prihodnosti.
Da so vsa žrtvovanja danes vredna.
Da se drugače “uspeti” sploh ne da.
Samo še to izpeljemo in in nato bo boljše.
Dolgoročno se zavedamo, da takšno stanje ni vzdržno. Lahko nam uspeva nekaj časa.
A davek bomo plačali.
Z zdravjem. Z razmerji do drugih in predvsem do sebe. S tem, kar nam je resnično pomembno, a se tega še ne zavedamo.
Ko rezultati ne bodo prišli dovolj hitro, se bodo začele težave.
Dvomi, jeza, strah…
Porušeno razmerje s samim saboj.
Pa si predstavljamo biti v porušenem, slabem razmerju celo življenje?
Mislim, da ne.
In tu je še ena težava.
Cilji se spreminjajo.
Ko enega dosežemo, pride na njegovo mesto zelo hitro in zelo potiho drugi. Naslednji.
Doseg cilja pa nas lahko pusti praznega.
Niti opazimo ne spremembe, saj smo še vedno v istem načinu delovanja.
Ja, lahko pride tisti kratek, minljiv trenutek, ko cilj dosežemo in smo zadovoljni.
Mislimo, da je to to.
A ni.
V nas so dolgoročno ostale (slabe) navade in miselni pristop.
Prepričanja.
Pozor!
Ko se nam zdi, da se moramo vsak dan žrtvovati za boljšo prihodnost, moramo nujno nekaj spremeniti!
Popraviti smer.
Kajti žrtvovanje ne prinese ničesar dobrega.
Prinese zamere. Prinese jezo, strah, obup.
Kaj je rešitev?
Najti strast in namen za tem kar delamo.
Najti pravo pot.
Pot po kateri želimo hoditi se ne spreminja.
Čustva, ki jih želimo čutiti vsak dan se ne spreminjajo. Vsaj ne pogosto.
Vsak dan želimo čutiti energijo, željo, ljubezen, entuziazem, veselje, toplino, navdih,…
Želimo skočiti iz postelje v življenje.
V akcijo.
Se veseliti dneva. Se veseliti izzivov.
Uživati v vsem kar je pred nami..
To je resničen cilj.
Priti na pravo pot.
Uživamo lahko v izzivih, v procesu, v akciji, ki je vsak dan pred nami.
Primer.
Za trenutek si predstavljamo, da moramo nekam na sestanek. To je naš cilj.
Da bi tja prišli, ne moremo stalno gledati v obzorje ali v table po poti.
Oči moramo imeti na cesti.
Prav tako moramo vsake toliko preveriti našo hitrost, inštrumente (ali v avtu gori kakšna lučka…)
Ne smemo biti kot mož, ki so ga opozarjali, da nima več goriva, a je rekel, da nima časa se ustaviti.
Alpinist Nejc Zaplotnik je rekel: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”
Meni je močno v mislih ostal citat, ki sem ga slišal kot študent.
“Vse kar dobiš nazaj je veselje ob ustvarjanju” (“The only thing you get back is the joy of creating” – govora je bilo o ustvarjanju podjetja – Aape Pohjavirta)
Torej.
Cilji? Ja, absolutno. A pot po katerih hodiš je neskončno bolj pomembna!
Zvestoba samemu sebi
Zelo pogosto se zgodi, da ne uresničujemo naših želja, ki odražajo resnična prepričanja in vrednote. Namesto tega uresničujemo in utrjujemo tisto, kar nam je v otroštvu pomagalo preživeti. Kar smo razvili kot “obrambo v tem krutem svetu”.
Svojo osebnost smo gradili s prepričanji, ki so nam omogočala preživetje.
Zato je velik del osebne rasti povezan z iskanjem in razreševanjem prepričanj, ki nezavedno vplivajo in vodijo naše življenje.
Te vzorce živimo vsak dan, kjerkoli že smo in karkoli delamo.
A imamo možnost izbire.
Lahko sprejmemo odgovornost za svojo situacijo in se zavedamo moči, da jo spremenimo.
Stephen Covey, avtor knjige “7 navad zelo uspešnih ljudi” pravi:
“Dokler ne moremo globoko in odkrito reči “Danes sem kdor sem zaradi odločitev, ki sem jih sprejel včeraj”, ne moremo reči “Izberem drugače”.
(V izvirniku “But until a person can say deeply and honestly, “I am what I am today because of the choices I made yesterday,” that person cannot say, “I choose otherwise.”)
Sprejeti popolno odgovornost za svojo situacijo in se zavedati moči, da jo lahko spremenimo, je predpogoj za dosego spremembe.
Lahko se spremenimo. To je glavna lekcija.
Nekdo je vedno dobre volje, drugi se hitro razjezi, tretji se vedno pritožuje.
Ampak ni tako.
Nismo dokončno determinirani.
Dejstvo je, da imamo še vedno vse, popolnoma vse v svojih rokah.
Za to, da nismo uspešni, zadovoljni, srečni, niso krivi drugi, ni kriva služba in ni kriv trg, šef, ni kriva Slovenija, ne vlada pa tudi ne naši starši.
Za boljše razumevanje naših prepričanj toplo priporočam ta posnetek. Vzemite si 15 minut (povečajte hitrost videa na 1,5x ali 1,75x).
Ko se osvobodimo neresničnih prepričanj, lahko končno svobodno zadihamo in ugotovimo, kaj si pa res želimo.
Vprašajmo se:
Kakšna so naša prepričanja glede dela?
Glede denarja?
Glede razmerij?
Glede…. (vsega, kar nam je pomembno)
Kaj je pa res? Ali so ta prepričanja resnična ali so plod naših misli?
Če verjamemo, da je delo lahko zanimivo, celo zabavno, da smo lahko dobro plačani, da nas lahko razmerje obogati…potem bomo to v življenju iskali in “vesolje” nam bo to lahko ponudilo.
Če verjamemo, da je delo muka, ujetost, da denarja ni nikoli dovolj, da razmerja pomenijo odrekanje življenju in itak propadejo, potem bomo to iskali in “vesolje” nam bo točno to ponudilo.
Ker to, v kar verjamemo, si bomo tudi stalno dokazovali.
To je zakon privlačnosti.
Svoje življenje gradimo na prepričanjih.
Nato v svetu iščemo potrditve svojih prepričanj.
Seveda jih najdemo.
Nato pa jih še ustvarimo.
To še bolj utrdi naša prepričanja.
In tako gradimo svojo “hišo iz kart”.
Na napačnem prepričanju delamo nove in nove odločitve ter smo bolj in bolj odmaknjenih od resničnosti.
Na teh prepričanjih gradimo svojo identiteto. Identiteta je zgrajena na celotnem življenju navad in prepričanj.
Zato je tako težko biti, kdor resnično si.
Pogosto se ugriznemo v jezik in ne povemo tistega, kar si res mislimo. Pogosto ne naredimo tega, kar bi res želeli narediti.
Seveda najdemo izgovor zakaj ne. Zakaj trenutno tega ne bomo naredili.
Vse, čemur rečemo “ne morem zaradi tega ali onega”, so strahovi.
Ko pomislimo, kaj se bo zgodilo, ko bomo naredili to, kar želimo, nas postane strah.
Postanemo nemirni. Bojimo se posledic. Zablokiramo se.
Morda zavoljo povezanosti z neko osebo potlačimo avtentičnost, potlačimo kdo res smo.
Ko se strahov znebimo in začnemo verjeti vase, v svojo vlogo na tem planetu, v svet, v vesolje, v ljubezen, takrat se lahko tudi rezultati “zgodijo”.
Lahko se postavimo po robu strahovom, ki nam ne dovolijo biti, kdor smo.
Lahko smo prisotni v vsakem trenutku.
Biti prisoten tu in zdaj
Usedemo se pred televizijo, da bi uživali v filmu.
Že čez nekaj minut pa začnemo razmišljati o jutrišnjem delovnem dnevu, kaj moramo še postoriti.
In nenadoma ne uživamo več v filmu ampak samo hlastamo za zrakom ob pritisku na pljuča, ki ga povzročajo skrbi.
Usedemo se za računalnik, da bomo postorili par opravkov, pa nas začnejo misli in glasovi prepričevati, da saj ne vemo kaj počnemo, da je brezveze, dolgočasno, da se nam ne da.
Naše misli nas pograbijo in hitro nismo več na tem planetu ampak v svoji glavi.
Gradijo se nam scenariji in prepravljajo nas čustva (strah, jeza,..), ko te scenarije že doživljamo.
Pa sploh niso resnični.
Verjetno smo vsi doživeli primere, ko so nam misli in čustva popolnoma spremenili trenutno dogajanje.
Na srečo obstaja rešitev in lahko ohranimo zavest.
Lahko se naučimo prepoznati in odreagirati na takšne primere in nadaljujemo z delom, ki nam je pomembno v tistem trenutku.
Na primer uživati ob filmu ali pisanju prispevka, vnašanjem produktov ali klicanju strank.
Z uresničevanjem svojega poslanstva, svojih ciljev.
Namreč v trenutku med dražljajem in našim odgovorom na ta dražljaj obstaja okno priložnosti, ko lahko naša zavest prevzame kontrolo in se odločimo, kako bomo reagirali.
A do tega trenutka imamo dostop samo, če se zavedamo naših misli in čustev.
Da smo prisotni, da smo “čuječi”.
Gre za vprašanje osredotočenosti.
Ali smo sposobni držati pozornost tam, kjer jo želimo.
Ta nam omogoča, da smo v vsakem trenutku gospodar naše zavesti.
Lahko se odločimo kakšna bo naša reakcija.
Da se ne razjezimo, ko nam nekdo izsili prednost.
Ali takrat, ko nekaj ne gre točno po naših željah.
Osebno mi je pri tem pomagal meditacija.
Dnevni trening meditacije, ko ne poprimemo za misli in čustva, ki se nam ponujajo.
To je čas za osredotočenost. Ne dovolimo, da nas odnese.
Seveda nas bo vsake toliko še vedno odneslo v tok misli ali čustev.
Nismo popolni.
A se mirno vrnemo nazaj v stanje osredotočenosti.
Vedno si lahko izberemo naš odziv.
Zakaj je to pomembno?
Misli lahko uporabimo konstruktivno, ko je čas za to.
Rešujemo probleme, delamo odločitve na podlagi analize in podobno.
Čustva pa nas vodijo po tem svetu.
Strah čutimo, da bi se odmaknili nevarni situaciji.
Jeza v nas zbudi energijo za spremembe.
Vsako čustvo ima svojo funkcijo.
Če želimo živeti dobro življenje, si ne smemo dovoliti nič drugega kot jih začutiti, sprejeti in predelati.
Ne zavračajmo jih. Naj nas ne bo strah čutiti jeze ali razočaranja.
Tudi do sebe ali celo do tistih nam najbližjih.
Ne ponižujmo se, ne obtožujmo se, če smo začutili jezo, bes, razočaranje.
Čustev ne moremo kontrolirati.
Sprejmimo jih. Spustimo jih skoz nas.
Jim v okolju naše zavesti pustimo prostor.
In tako nas naenkrat ne bodo več nezavedno kontrolirala.
Če začutimo jezo zaradi nekega komentarja, nam je ni treba še cel večer nositi v srcu in na obrazu ter vsem pokvariti prijetnega druženja.
Če nas bo nekaj razočaralo, lahko razočaranje doživimo, spustimo in nadaljujemo življenje v nastali situaciji.
To je mogoče.
Stvari, ki so me včasih spravile iz tira, me sedaj ne ganejo.
Potreba po imeti prav je včasih diktirala moje življenje. Hitra jeza, užaljenost,…pa še kaj 🙂
A se lahko odločimo drugače.
Če dovolimo, da nas vodijo ista prepričanja in strahovi, potem ja, bo prihodnost ista kot sedanjost.
Lahko pa izberemo drugačno pot.
Biti sposoben se uloviti, čutiti vse strahove in pomisleke, vsa prepričanja, ki nam nekaj govorijo in jih dati na zatožno klop.
Pred čim se ščitimo?
Rast je nelagodna. Delati nove stvari je nelagodno. Iti iz svoje cone udobja, kjer že vse poznamo.
Se vrniti v sedanji trenutek in se odločiti, da bomo naredili nekaj novega. Da bomo tako zrasli in si odprli nova obzorja.
Takrat si v stiku z vesoljem, z neskončno energijo.
Takrat, ko nisi v svoji glavi, ko ne pustiš dvomom in strahovom, da te vodijo ampak daješ vso energijo in fokus sedanjemu trenutku.
Ko ne dovoliš dvomom, da te odvrnejo od korakov proti veselju, sreči, izzivom, boljši službi, novemu poslu, boljšemu razmerju,…
Takrat opaziš strahove, opaziš dvome in pustiš, da grejo skozi tebe. Ampak prepoznaš njihovo votlost. Prepoznaš, da ti nimajo kaj dati.
V sebi imamo zavedanje, da nas prisotnost, zavest, fokus vodijo k svobodi. Ne ukvarjamo se več z vsem, kar nas je včasih motilo.
Osredotočamo se na svoj krog, kjer lahko pomagamo, kjer lahko spreminjamo, kjer lahko delujemo. Osredotočamo se, da ta svoj krog vplivanja povečujemo.
Ne pustimo, da nas motijo stvari, na katere sedaj nimamo nobenega vpliva. Lahko je to politika, davki, birokracija, karkoli. To niso stvari, ki so vredne našega časa.
Naše življenje je skupek vsega, čemur posvečamo pozornost. Nič drugega.
Kakšno življenje želimo?
Kam bomo dali svojo pozornost?
Če svojo pozornost namenimo strahu, potem bo naše življenje strah.
Če pa se ustavimo, uporabimo moč pozornosti ter se osredotočimo na tisto najlepše v našem življenju, to poimenujemo in izrazimo hvaležnost za vsako podrobnost, postane naše življenje drugačno, lepše, boljše, polno veselja.
Vse je mogoče, če ne dovolimo, da nas strahovi obvladujejo.
Če pozabimo na ego, na strah pred psihološko bolečino (na primer bolečina ko pomislimo, kaj si bodo drugi mislili o nas), se nam odpre nov svet.
Ko zrušimo prepričanja o tem kdo smo, kdo bi mogli bit, kaj se od nas pričakuje.
Vse kar smo, smo zavest v tem trenutku. Ni nam treba braniti iluzij preteklosti, lastnih bremen ter bremen staršev in družbe.
Delamo lahko iz lastne želje po dobrem, po ljubezni, po povezavi.
Lahko smo 100 % prisotni v življenju in v pogovorih.
Ko vozimo, čutimo ovinke. Ko smo na kavi s prijateljem, čutimo njegove besede. Ko prodajamo izdelke, imamo pred nami človeka, ki mu bo izdelek pomagal in koristil.
Brez zapovedi. Brez sodb.
Vse nas strahovi vodijo do določene mere. Absolutno. Nekateri jih imamo več kot drugi.
Tisti, ki resnično živijo in uživajo svoje življenje precej manj kot ostali, ki se še trudimo.
Ampak ravno za to gre. Za biti zvest samemu sebi.
Si priznati, kaj bi rad.
Biti pošten s samim sabo in narediti prvi korak proti temu.
Pa naj bo še tako majhen.
Kaj se vam zdi?
Rad bom slišal vaš komentar!
Lan