Pogosto čutite krivdo ali imate slabo vest?
Tudi, ko za to vsaj racionalno nimate dobrega razloga?
Morda ste za spremembo dali sebe na prvo mesto in v nekem trenutku poskrbeli zase, in ne za nekoga drugega, kot to običajno storite.
Ali pa ste naredili to, kar ste čutili v sebi, da je prav in si želite, ampak vam je telo takoj začelo govoriti, da to ni prav.
Da morate nazaj delovati, kot vedno delujete.
Kot na primer, da morate poskrbeti, da so določeni ljudje vedno zadovoljni. Ali da poskrbite za denar ali status pred vsem ostalim.
Da si ne smete vzeti prostega časa, da užitek in zabava nista pomembna, da če počivaš si len in podobno.
Ta krivda je zelo normalen odziv. Vašemu telesu je takšno razmišljanje in delovanje tuje.
Če si prej nikoli niste vzeli nekaj časa zase ali še nikoli prej rekli “ne” nekomu, je to za telo šok.
Z občutki krivde vas želi ponovno pripraviti k temu, da se boste obnašali, kot ste se vedno obnašali.
Nekaj vzorcev, po katerih ljudje ste morda delovali:
- Vedno rečete “da” na vsako prošnjo.
- Nikoli ne postavite mej, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne.
- Postavite želje in potrebe drugih vedno pred lastne želje in potrebe.
- Se pretirano ozirate na mnenje drugih pri odločitvah o vašem življenju.

Takšno obnašanje vam je v preteklosti, v odraščanju, zagotovilo preživetje in je varno ter predvidljivo.
Narava nas je kot otroke oblikovala, da nam je pomagala preživeti v tem svetu. Da bi nas zaščitila pred jezo in negodovanjem staršev oziroma skrbnikov, nas je preko čustev, kot sta na primer krivda in slaba vest izoblikovala tako, da smo bili sprejemljivi za njih in jih nismo vznemirjali s svojim čustvenim izražanjem jeze, strahu, žalosti, vznemirjenja in drugih osnovnih čustev.
Od staršev smo bili popolnoma odvisni in naravo je skrbelo naše preživetje. Naredila nas je take, da je zagotovila naše preživetje. Preživetje, ne pa srečo in dobro življenje.
Tako vaše telo skrbi za vas. To so preživetveni mehanizmi vsajeni globoko v vsakega človeka. Vse z namenom, da ne boste šli v neznane in po njegovem mnenju, nevarne situacije.
Ker ljudje se bojimo neznanega in raje ostajamo v svojem mehurčku, oziroma tako imenovani “coni udobja”.
Ampak ta cona udobja je lahko v resnici zelo neudobna.
Bojimo se vsega nepoznanega in ne stopimo iz okoliščin, čeprav so za nas slabe. In čutimo krivdo in slabo vest vsakič, ko gremo v nasprotju s temi vzorci.
Na primer, že dojenček, ki ga mama fizično zlorablja, bo še vedno jokal in se poskušal z vso silo obdržati pri mami, kljub fizični zlorabi.
Ampak to je vse, kar pozna. Čeprav je okolje sovražno, bo naredil vse možno, da bi tam ostal. In tako delujemo tudi mi. Z obema rokama se oklepamo poznane slabe situacije.
In zakaj čutimo krivdo ali slabo vest, ko naredimo nekaj v nasprotju s tem, kar smo bili naučeni? In to kljub temu, da nismo naredili nič narobe?
Ker, ko smo odraščali, ko smo bili še nebogljeni, sta nas krivda in slaba vest ohranjali v pravilih, ki so jih določali naši starši oziroma skrbniki ter družba.
Krivda in slaba vest sta inhibitorni čustvi, zadrževalni čustvi.
Inhibitorna čustva igrajo tekom našega življenja od otroštva pa do odraslosti svojo vlogo. Ohranjajo nas povezane, najprej z našimi starši in skrbniki ter kasneje s skupinami vrstnikov, šolami, partnerji/življenjskimi sopotniki, skupnostmi, religijami, sodelavci, prijatelji in svetom nasploh.
Ljudje smo programirani za povezovanje, ki je potrebno za naše preživetje, da skrbimo drug za drugega.
Zato je ohranjanje povezav s starši ali skrbniki ključno za telesni in duševni razvoj otroka in nato odraslega.
Krivda naj bi nam povedala, kdaj smo storili nekaj slabega in poskrbela, da ne škodujemo drugim. Krivda nas tako nadzoruje, da živimo v harmoniji z drugimi ljudmi.
In to je položaj, ko je krivda zaželena, saj nas potisne k družbenim normam, k popravi našega vedenja.
Včasih pa se počutimo krive, ko nismo storili ničesar narobe, razen morda, da smo sprožili občutke pri drugih.
To je krivda, ki je zelo specifična za nas in nima nič z družbenimi normami.
Ta krivda pa lahko igra zelo negativno vlogo v našem življenju in nam preprečuje živeti življenje po naših željah.
In zakaj se razvije tudi ta krivda ?

Na primer, v otroku se lahko razvije krivda, če se nauči, da bo z izražanjem svojih potreb razjezil ali razočaral starše.
Otrok ob izražanju jeze, žalosti, strahu ali vznemirjenja naleti na starša, ki ne zmoreta sprejeti in razumeti njegovih čustev.
Torej otrok ugotovi, da so njegove potrebe po čustvenem izražanju nesprejete, zato začne zavirati lastno izražanje čustev, kar pripelje tudi do zaviranja izražanja svojih želja in potreb.
To se zgodi preko občutka krivde in slabe vesti. Tako izgubi zaupanje v svoje doživljanje, v svojo intepretacijo sveta.
Če otrokova jeza ni sprejeta, jo bo zaviral in posledično je tekom svojega razvoja ne bo razvil do dovoljšne mere, da bi bil sposoben postaviti meje drugim ljudem. Takšen otrok se lahko razvije v nekoga, ki ima potrebo po zadovoljevanju potreb vseh drugih.
Če njegova žalost ni bila sprejeta, ne bo mogel dati sebe na prvo mesto, ko bo potreboval podporo. Tako bo žrtvoval svoj dobrobit kljub svojim globokim ranam.
Torej se otrok nauči prikriti svoje lastne želje in potrebe in se osredotoči na ugajanje drugim.
To lahko pripelje do nesposobnosti postavljanja zdravih mej, nujnost ugajanja drugim ali kakšnega od drugih podobnih načinov delovanja.
Tako inhibitorna čustva nastanejo, da ne bi osnovna čustva, kot so na primer jeza, žalost, strah ali vznemirjenje popolnoma prevzela našega doživljanje situacije in nas spravila v neugoden položaj z našimi starši ali skrbniki.
Torej, da bi nas morda naši starši ali skrbniki zavračali nam odtegnili navezanost in nam ne bi namenili skrbi, ki jo v tem obdobju nujno rabimo.
Ker ta čustva zanje niso bila sprejemljiva, sta se pojavila krivda ali slaba vest, ki nas držita v okvirih sprejemljivega za njih.
In teh vzorcev ne prerastemo brez zavedanja samega sebe.
Še danes nosimo vse to v sebi in tako živimo življenje.
Zaradi takšnega načina delovanja in naših izkušenj iz preteklosti izgubimo dostop do naših osnovnih čustev, ki nam omogočajo stik s svetom.
Kako naj brez normalnega dostopa do jeze in drugih čustev rečemo nekomu “ne”, če se bojimo, da bo naš odziv sprožil, da nas bo ta človek zavrnil.
Kako naj postavimo meje, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne?
Kako naj upoštevamo naše želje in potrebe, če smo v strahu, da bo zaradi tega naša povezava s to osebo, naša navezanost zaradi tega prekinjena.
Na primer, ko oče reče fantu naj “pokaže, da je moški”, ko izrazi žalost, se fantovim možganom ta odziv zdi negativen, saj je oče dejansko zavrnil to osnovno čustvo (Jacobs Hendel, 2018).
Podobno, če deklica svoje navdušenje deli z mamo, ki pa ji reče, naj “se umiri,” se bodo dekličini možgani naučil zatreti navdušenje, kar lahko privede do konfliktov ali zatiranja prihodnjih izražanj veselja (Jacobs Hendel, 2018).
Prav tako, če otrok svoji babici pove, da se boji pajkov, in babica nanj odgovori z “Ne bodi smešen,” otrok sliši, da “ni v redu, če delim svoj strah.” V prihodnosti se lahko otrok spopada s svojimi strahovi sam, namesto da bi iskal tolažbo in udobje pri drugih(Jacobs Hendel, 2018).
Kot je bilo v otroštvu, ko naša čustva niso bila potrjena in sprejeta. In danes se nam dogaja isto.
Torej na kratko, krivda in slaba vest se pojavita, ko naj bi naše delovanje šlo v nasprotju s tem, kar smo bili naučeni, da je pravi način delovanja. Vedno, ko gremo v nasprotju s tem, kar je bilo zapisano v nas v odraščanju.
Na to vplivajo starši s svojimi pravili, ter družba z moralnimi standardi in etiko.
Ampak ali so takratna pravila naših staršev in družbe resnično tista pravila po katerih želimo živeti življenje?
Nam ta pravila, ta prepričanja, omogočajo živeti življenje, ki si ga sami želimo živeti in ga ustvarjati?
Če ni tako, je nujno, da te stare vzorce delovanja opustimo.
Da to krivdo in prepričanja opustimo in nato zaživimo svobodno življenje.
Da imamo priložnost se sami odločiti, po katerih pravilih bomo živeli naše življenje.
Da spustimo krivdo in slabo vest na področjih, kjer nam to ne služi naši resnični dobrobiti.

Ker se bojimo, da bomo čutili krivdo, delamo stvari kot vedno, čeprav bi si resnično želeli in potrebovali spremembo.
Če tudi vi čutite krivdo in slabo vest za dejanja in ob dogodkih, ko to res nima po vašem logičnem mnenju nobenega smisla, je morda čas za prevetritev svojih prepričanj o svetu ter vzorcev po katerih živite.
Predlagam vam, da si vzamete nekaj časa in si začnete pisati ali se pogovarjati sam s sabo v ogledalu o tem, “kdo si ti v ogledalu, ki mi pravi, kako bi moral živeti in kako delovati?”
Torej od kje ste se takšnega delovanja naučili?
Kakšni vzorci in načini razmišljanja me vodijo? Od kje izvirajo, kdaj sem jih pobral?
Ali jih še hočem v svojem življenju?
Ko dobite te odgovore, vas bo morda ta krivda in slaba vest že manj držala v pesti.
Lahko pokažete jezo, odločenost, da tega ne želite, da je tega dovolj!
Če pa si želite še bolj poglobljenega dela na spuščanju svoje krivde in slabe vesti ter na opuščanju miselnih vzorcev, ki vas ohranjajo v trenutnem stanju, lahko rezervirate brezplačen klic z mano.
Povezava: https://www.lanvuga.com/brezplacen-coaching-klic
Na tem klicu se bova posvetila konkretno vašim ciljem in izzivom ter zastavila potrebne spremembe, da bi jih uresničili.